Franja 12.blog

February 19, 2019

 

Živjo,

 

torek je in spet je na vrsti moj blog. 

Zunaj se počasi prebuja pomlad, mi pa se nezadržno bližamo koncu našega projekta. Še dobrih pet tednov in znana bo zmagovalka. 

 

Danes bom z vami delila mojo pot zadnjega meseca oz. dveh. 

Vse se je začelo tam nekje med prazniki.

Najprej naj povem, da se že več kot eno leto prehranjujem po načelu LCHF, to pomeni, da sem iz prehrane izločila ogljikove hidrate. 

Tak način mi zelo ustreza. Splošno počutje je neprimerljivo boljše, odlično vpliva tudi na mojo bolezen, saj ni več nihanj krvnega sladkorja.

 

Nekje med prazniki, se mi je vse obrnilo na glavo. Po dolgem času sem si zaželela kruha in krompir mi je dišal že na daleč. Nekaj časa sem se še upirala skušnjavam, potem pa sem si rekla brezveze, poslušaj telo in jej. 

In sem. Brez slabe vesti, brez razlaganja okolici kako in kaj.

 

 

 

Po novem letu pa spet začnem, sem si rekla. Pa sem? 

Seveda ne. Bom v ponedeljek. 

Minil je prvi ter nato drugi pa tretji.... In še vedno se nisem uspela spraviti nazaj v stare tire.

Takoj v začetku so se spet pričele stare težave. Problemi z nihanjem sladkorja ( saj še veste, da imam sladkorno bolezen ), slabo počutje, bila sem brez energije in ves čas utrujena. 

Ampak vse to očitno še vedno ni bilo dovolj, da bi nekaj spremenila. Nekje proti koncu januarja pa me je začel konstantno boleti želodec. Po vsakem obroku sem se počutila slabše. 

Še več kot dva tedna je trajalo, da sem končno razčistila sama s sabo in rekla DOVOLJ JE!

Nisem čakala na jutri, niti na ponedeljek, ampak sem začela tisti trenutek.

Že po dveh dneh se je stanje izboljšalo, bolečine so izginile, prav tako nihanje krvnega sladkorja. 

Spet se počutim odlično in spet sem dobila potrditev, kako hrana vpliva na moje počutje.

Jaz vem, da sem našla način, ki mi najbolj ustreza. 

Vsak posameznik mora sam pri sebi ugotoviti, kakšno pot bo izbral. 

Med tem časom sem sicer redno hodila na treninge, vendar je bilo težko. Nisem imela motivacije, kakšen dan sem komaj preživela tisto uro. Med treningi sem potrebovala kar nekaj počitka, redko katero vajo sem oddelala v celoti.

 

 

Življenje je polno vzponov in padcev. Od nas pa je odvisno, kako se s tem soočamo in kaj bomo od tega odnesli. 

Lahko se veliko naučimo, lahko pa obupamo. 

 

Naredite nekaj dobrega za sebe, uživajte in ne ustrašite se padcev, temveč jih obrnite v svoj prid.

 

1/3

 

 

 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Zadnje objave

May 3, 2019

Please reload

Arhiv
Please reload

Spremljaj nas
  • Facebook Basic Square