Janja 5. blog

December 19, 2018

 

 

 

Don't tell people about your dreams. SHOW THEM!

 

Ne morem ravno napisati, da je minilo prehitro. Določeni dnevi, tedni so trajali neskončno dolgo. Predvsem takrat, ko bi eno uro po obroku zopet jedla, ali pa ko sem imela trening nog pri Damirju in je minilo šele 10 minut. In koliko prigovarjanj je bilo v tem času v moji glavi: »Ne grem se več.«, »Zakaj sem se prijavila v izziv?«, »Kaj pa če na sliki prej-potem ne bo sprememb in se mi bodo vsi smejali?« … Večinoma sem se uspela pregovoriti in se vzdržati sladkarij in drugih dobrot, ki jim običajno podležem. Ko pomislim za nazaj, kaj vse sem občutila v teh tednih izziva, se mi v glavi poraja mnogo občutij: žalost, jeza, veselje, zaskrbljenost, nevoščljivost, obup, sreča, vzhičenost itd. Včasih se je moje razpoloženje spreminjalo iz sekunde v sekundo. V enem trenutku sem bila popolnoma »v elementu«, naslednji trenutek pa zopet obupana. Moram priznati, da bolj kot fizični napor in sprememba prehrane, je bil tale izziv prava psihična vojna v moji glavi. V prvem mesecu sem imela motivacijo na FULL. Ampak vsaka motivacija po nekaj časa izgine, izpuhti, se dobesedno skrije pred nami in je nikakor ne uspemo najti. Sledijo dnevi obupa in samopomilovanja. Kaj je potem tisto, ki te zbudi in žene naprej. KONČNI CILJ. Potrebno je preusmeriti svoje misli, svoje slabe misli, na misli, ki so pozitivne, dobre, polne upanja in veselja. Najtežji je bil drugi mesec. Začetna motivacija je počasi pojenjala, začela sem se slabo počutiti, zdelo se mi je, da se je napredek ustavil, nisem imela več volje trenirati, premalo sem jedla, glava me je bolela in še in še. To je trajalo skoraj 14 dni. Potem sem se v nekam trenutku zopet našla. Odštevala sem uro za uro in čakala, da najdem »svojo motivacijo«. Začela sem več jesti, predvsem sem začela jesti več ogljikovih hidratov, saj sem čutila veliko pomanjkanje in sem se zaradi tega počutila šibko, nemočno, nisem mogla opraviti treninga tako intenzivno, kot sem vedela, da zmorem. Povečala sem dnevni vnos kalorij. Ugotovila sem, da s tem, ko sem jedla manj, pravzaprav nisem dosegla NIČ. Našla sem samo slabo voljo, slabo energijo, slabo počutje. Zato moram tukaj reči hvala tebi, Jan, ker si mi ves čas govoril, naj pozabim koliko moram pojesti in naj enostavno jem. In seveda, da ne pozabim tistega tipičnega »ne bit tečna« =) Priznam, res sem bla. K sreči je moja glava po 14 dneh ugotovila, da imaš prav. Zadnje tri tedne je ravnovesje v moji glavi zopet stabilno. Izziv ni več edino, na kar sem mislila predvsem v začetnih tednih. Našla sem pot, na kateri uspem usklajevati vse obveznosti, ki jih prinaša življenje in gledam naprej z dvignjeno glavo, pozitivnimi mislimi in jasnim ciljem pred sabo: izboljšati svoje življenje, svoje prehranjevalne navade in svojo telesno formo. Naj se pohvalim, da mi manjka le še 0,5 %, da bom v fitnes formi =) Juhej… očitno sem napredovala. Ker čutim, da sem v zadnjih tednih v nekem »pravilnem« ravnovesju, sem se v tem tednu kar dvakrat pregrešila. Ups. In povem po resnici, da mi ni žal. Zdržala sem dva meseca in pol in mislim, da si lahko brez slabe vesti privoščim kakšno pregreho. Prvič sem pojedla palačinke, namazane z Nutello =) Drugič, pa sem si privoščila nekaj kozarcev alkohola. Pravzaprav namen ni bil tak, kajne Neva in trener Andrej. Imeli smo namreč zaključek s fitnesom in ker sta bila vzdušje in družba res prava, smo morali nazdraviti. To je bilo za mojo dušo.

 

Do konca izziva sta le še dva tedna. V tem trenutku čutim veliko veselja in tudi zaskrbljenost. Zakaj? Veselje, ker bo konec tekmovalnosti, napetosti, zaskrbljenosti ali sem dosegla dovolj, da me bo dr. Fabjan določil med prvih 5 najboljših. In zaskrbljenost, ker je še tako malo časa, da se dokažem. Poleg tega so v tem času velika praznovanja. Moje odločitve so naslednje: do božiča vztrajam in se vzdržim vseh pregreh. Božično večerjo bom jedla. Nočem iti več v skrajnosti, ker mislim, da ni to smisel mojega življenja. Vsekakor pa se ne bom prenajedala, ker tudi to nima smisla =) Želela sem najdi tisto pravo pot, po kateri bom lahko hodila še naslednja leta in ne le nekaj tednov/mesecev. Mislim, da sem našla svojo pot in dokazala sama sebi, da zmorem. In to je moja zmaga: Success doesn't come from what you do occasionally. It comes from what you do consistently.

 

Hvala vsem, ki ste mi dali priložnost in me vzpodbujali v času izziva. Hvala vsem, ki ste videli, da imam manjšo rit in manjši trebuh. Hvala Živa in Neva, ker večkrat tedensko poslušata moje jamranje in moje ugotovitve in moj »v ponedeljek pa začnem«. Uspelo mi/nam je! In pa srečno 2019 vsem <3 <3

 

 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Zadnje objave

May 3, 2019

Please reload

Arhiv
Please reload

Spremljaj nas
  • Facebook Basic Square